03 Apr 5 dobrosrčnih namigov, kako se premakniti s točke nula (zero/nada/niente)?
Aaaaaaaaaaaaaaaah, ne gre nikamor? Obtičal/a? Veš, kje je cilj ali veš, da, kjer si, to ni to, pa še kar si tam, na istem mestu? Rahlo jezna/jezen nase, ker stagniraš, še vedno pa ne dovolj za premik? Zelo jezna, ker nisi dovolj jezna/jezen, da bi se le premaknil/a? ?
Dovolj samoobtoževanja, gremo v akcijo! Kako torej pustiti za sabo točko zatišja?
1. Umiri se.
Kako? Zadihaj, predihaj. Trebušno, bolj plitko s pljuči, sede, stoje, medtem, kot delaš lastovko, vseeno. Samo dihaj. Lahko si naštimaš muziko. Če imaš raje mir, potem v tišini.
2. Glavno vprašanje: Kaj me zadržuje?
Ok, zdaj si v svojem telesu, umirjena. Pojdi na vprašanje – KAJ te torej zadržuje? KJE IN KAKO SE BLOKIRAŠ? Začuti v telesu – kje je ta občutek? V trebuhu? Glavi? Kje drugje (lahko je kjerkoli)? Je to strah? Nezaupanje v tok življenja? Morda nezaupanje v lastne odločitve? Razišči.
3. Podvprašanja
Pojdi še malo globlje. Dive deeper. Razčleni. Recimo, če je ključni razlog ne-akcije strah (na primer, a ne ?), so lahko vprašanja za lopatanje tale: Na kaj te ta občutek strahu spominja, katere spomine privleče na dan? Od kje izvira – kaj se (ti) je zgodilo? Katera mentalno zamrznjena (ampak še vedno sočno napolnjena s čustvi!) slika iz tvojega življenja se vedno znova vrti in zažene sile tega strahu vsakič, ko želiš zbrati pogum za preboj? Smisel teh vprašanj ni to, da prideš tako globoko, da lahko ven počrpaš nafto ? Priporočam pa, da greš ravno tako globoko, da boš naletela na temelji vodnjak strahu – intuitivno boš začutila, ko boš naletela nanj. Ob tem utegneš občutiti mešanico olajšanja in aha-momenta – nekako tako (če se najdeš v tem), ko na vrtu fino spuliš ven velik plevel. Resno!
4. Čas za spremembo
Zdaj veš, kaj je vsiljivec na tvoji poti napredka. Čas je za prakso. Zdaj greš v spremembo. Narediš korak – premakneš se. Ena noga, druga noga. Pokličeš osebo. Poveš svojo resnico. Kupiš veliko stvar. Se vpišeš na tisti tečaj. Greš na svetovanje. Odpreš s.p. Te bo prišel tvoj vsiljivec preveriti, kako ti gre? Absolutno, in to ne enkrat! In pri tem bo zelo vsiljiv! In ko pride, ga vljudno napodi strani. Če bo še utrujal (in zna biti zelo naporen), ga primi za roko in odpelji do vrat. Če še ne razume, ga nežno brcni ven. Kolikokrat bo treba. Tvoje življenje naj dobi tvoj glas.
5. Nadaljuj, ponosno!
To je tisti del, ki je lahko bolj naporen in od nas zahteva več nas samih (nisem se zmotila ☺) od vseh namigov prej. Upor bo prišel. Lenoba tudi. Pa občutek, da je brez veze, da se greš neke spremembe in domnevni napredek. V takih trenutkih orto dvomov se spomni na tisti čas, ko si divje mencal/a in notranje cepetal/a, kako bi se rad/a premaknil/a. IN ZDAJ SI SE! A se zavedaš, kako super ponosna/ponosen si lahko nase? Ne pometi tega ponosa pod tepih; vzemi ga v svojo mentalno torbo in ga jemlji ven po potrebi kot zdravilo proti virusom (kot ingver z limono in medom proti prehladu).
Želim ti tone zdravja in da bi bila točka nula kmalu pozabljena drobtinica na tvojem zemljevidu življenja! ?
