03 Apr Zakaj jem, ko nisem lačna/lačen?
Tisti občutek, ko pogledate piškotek/bonbonček/čips/burek… (karkoli, kar povzroči, da se močno zaveste encimov v ustih ?) in v sebi začutite močan impulz, da bi to pojedli takoj z d a j. Bolje rečeno, pri priči stolkli (=na hitro pojedli). Potem si rečete: »Daj no, umiri se, ne smeš si vendar pustiti, da bi tako planil/a na hrano!«
Če ste se uspeli zadržati, kapo dol! In če se niste, bravo – ste na začetku poti odkrivanja, kaj je tisto, kar vas žene, da jeste tudi, ko veste, da vaše telo v tem trenutku tega dejansko ne potrebuje. Kako preverite, da je za vaše telo tak grižljaj ni bil vitalnega pomena? Ker se precej kmalu po tej epizodi zelo jasno:
– pojavi občutek krivde ali
– se zaveste, da je bil občutek kratkotrajnega »high« res – kratkotrajen, kar pa vodi v
– enak (copy-paste) vzgib – po še enem koščku, grižljaju.
Počutite se d e b e l o, okorno, prepolno ://
In tudi če ste vajo ponovili (večkrat zaporedoma, recimo ?), prosim, ne očitajte si tega do nezavesti. Energijo raje usmerite v iskanje resničnega VZROKA, ZAKAJ VAS VLEČE V TO.
Občutek je močno v vas, globok je. Zato vam tudi vse znanje tega sveta o medicini/hrani/beljakovinah/dietah tega sveta popolnoma nič ne pomaga pred tem, da ne bi klonili pod njegovim pritiskom. Gre za OBČUTEK, ki NE izvira iz telesne, temveč iz ČUSTVENE LAKOTE.
Spomnite se na zadnjo takšno sladko ali slano (karkoli vam je bližje) avanturo ter si iskreno odgovorite na to vprašanje – katero ČUSTVO ste v resnici vnašali? Je bila radost zavita v paketku čokoladice? So vas tako imenovane »grickalice« pomirile? Sladoledna bomba odgnala živčnost? Kos pice potešil prestrašenost?
Igrajte se s tem vprašanjem, kadarkoli se »pregrešite« in kadarkoli ste bili že tik pred tem, pa ste kleno zadržali. Tu nikakor ne gre za obsojanje sebe; nasprotno – nežno s sabo. Poanta je v tem, da se zaveste svojih čustev. Da se – pa čeprav za sekundo – USTAVITE IN VPRAŠATE: »Ok, česa sem v tem trenutku zares lačna?«, »Kaj čutim – žalost, jezo?« »Se počutim nemočno, žrtev?« Mogoče boste ugotovili, da vam je ven udaril strah. Ali pa potlačeni občutek zapuščenosti.
Lahko, da vam bo odgovor takoj jasen, lahko, da boste potrebovali nekaj časa, da vam koncept takega spraševanja zlezel pod kožo – kar je povsem naravno. Trenirajte, kljub morebitnim začetnim uporom ega in uma. Hitro boste ujeli val občutkov.
Vsakič, ko si boste namenili to vprašanje, boste korak bliže sebi. Kaj s tem mislim? Dali boste možnost sebi, da ČUTITE. Res čutite. Kljub vsej naglici življenja, kljub dvomom, kljub notranjemu glasku, ki cvili in skuša sabotirati korak k novosti.
Čutite sebe – TELO VAM BO HVALEŽNO.
