Že 100-ič pred hladilnikom – joooj! Kako naj se temu uprem?

vabljiv hladilnik

Že 100-ič pred hladilnikom – joooj! Kako naj se temu uprem?

Odkar je korona prekrojila naša življenja na načine, ki bi jih še pred slabima dvema mesecema označili z besedami ali komentarji kot »nemogoče« ali »resno??«, so se močno spremenile naše (osnovne) navade.

Cel svet je online – službeno in privat. Telovadimo preko Youtuba in Facebooka (in smo hvaležni za ves trud izvajalcev!), učimo se na novih veščin preko spletnih programov, tečajev in seminarjev, službenih sestankov si ne predstavljamo brez Zoom-a… Da ne omenjam, da smo v tem času najbrž že skoraj vsi spekli bananin kruh in se lotili receptov, ki smo jih dajali na stran za čas, ko »enkrat jih bom pa le probrala«. In ja, več jemo 😊.

Ker je veliko ljudi veliiiko časa doma, tudi naše vsakodnevne relacije pogosto drgnejo copate v krožni smeri dnevna soba – kuhinja – še malo kuhinje – kopalnica – opa, nazaj do dnevne sobe. In tisti del v kuhinji je še posebej zanimiv zaradi – hladilnika (seveda pa je lahko vabljiva tarča tudi kakšna fina omarica, kjer imate shranjene sladkarije ali druge slastnarije).

Prideš do hladilnika (spet, heh) in zreš vanj – kaj bi? A da bi? Pa saj je bilo kosilo pred 1 uro! Ampak če bi mogoče samo malo peciva/suhih fig/sadja/tortice… (ob čemerkoli se ti že cedijo sline 😊).

Jooooj, že 100-ič zijaš notri, živčno te dela, ampak kar ne moraš nehati.

 

Kaj zdaj? Se sprašuješ, kako naj se upreš temu početju?

 

Tukaj je mini paket 5 (hitrih) nasvetov:

 

👉 Ali je tvoj fizični rezervoar goriva res prazen ?

Zelo verjetno je, da ni prazen tvoj želodček. V tem primeru gre eno drugi vrsto lakote, v bistvu gre za notranje hrepenenje, ki nima veliko veze s fizičnimi potrebami. Po čem dejansko hrepeniš, vprašaj se. Bi potrebovala več miru? Tišine? Nege zase? Pogrešaš varnost? Te prevevajo občutki strahu pred prihodnostjo?

 

👉 Če to pojém…?

Če si še vedno zalimana pred hladilnikom, pa se lahko vprašaš še tole: »Če to pojem, ali bo res rešilo tisto, zaradi česar me dejansko vleče k hrani?« Lahko pojem tri škatle piškotov, pa bom še vedno nesrečna v službi. Stresem lahko celo vrečko čipsa, pa bo še vedno čutila bolečino zaradi smrti dobrega prijatelja. Na svojo čustveno rano lahko zabrišem tone hrane, pa to ne bo rešilo ničesar. Rdeča nit? Čustveno sproščanje, ne nalaganje dodatne (čustvene) teže in odvečne samo-krivde.

 

👉 Daj si tisto, po čemer zares hrepeniš od znotraj

5 minut meditacije za več miru (namig: meditacijo lahko izvajaš tudi med hojo, med sprehodom – trije koraki so vdih, trije koraki izdih). 10 minut razgibavanja medtem, ko gledaš TV. Razvajaj se, čeprav čisto mičkeno – prižgi si dišečo svečko ali kadilo, vzemi si 4 minute po tuširanju in v kožo vtri negovalno kremo. Strah izpiši na papir – daj ven vse, izlij to energijo pomanjkanja. Naredi nekaj dihalnih vaj – bodi res prisotna s svojim dihom. Nihče se ne boji, ali bo lahko naslednjo sekundo vdihnil, pa nas brez tega ni. Zakaj torej ne bi tega daru malo bolj cenili?

Ni toliko pomembno, kako velik je ta korak, predvsem je pomembno, da ga sploh narediš.

 

👉 Preskoči oviro notranje sabotaže, ki ti šepeta: »Saj je vseeno!«

Še zdaleč ni vseeno, če se potrudiš – zase. Nekaj lepega, prijetna, negovalnega storiš zase. Vem, kako je težko, ko ti notranji glas pravi, da je brez veze, ker kaj boš pa s tem dosegla. Želim te spodbuditi, da se premakneš in narediš ta premik. Da čeprav se ti ne bo najbolj dalo, čeprav boš morda malo »šla preko sebe« (tokrat v dobrem smislu!), čeprav morda na prvo žogo ne bo izgledalo bogvekaj – vseeno, vsaj poskusi. Ker SI pomembna in SI zaslužiš in ker JE pomembno ZATE.

 

👉 Daj si dovoljenje, da poješ vse, kar ti srce poželi!

Ena navidezno nelogična.

Resno – dovoli si! Kakorkoli se sliši – daj si opcijo, da poješ čisto vse, kar ti paše. Začuti to možnost. Ni ovir, ni prepovedi, ni obtoževanja. 100% si dovoli.

In zdaj pomisli – še vedno tako zelo hrepeniš po tem koščku (ali kosu) sladice/sendviču/čemerkoli, kar je ujelo tvojo pozornost, ali je sila vsaj malo popustila?

Velikokrat nas prav dejstvo, da nečesa ne smemo pojesti (pa čeprav smo si to omejitev postavili sami in ne gre za mušnico) spravi tako do roba, da potem ne moreš odvrniti misli stran od tega. Zato sem si enkrat rekla – pa dobro, potem pa pač zmaži, če si tako želiš! Občutek, kot da bi v kletko zaprti živali prepustil možnost, da gre na svobodo.  In kar naenkrat ni bilo več sile, omejitev. Ker sem začutila svobodo pri izbiri, me je popadek po hrani v sekundi minil. In tako je ker, se sama odločiš, da nečesa ne boš (pa bi lahko, ampak ti zdaj, ko veš, da lahko, ne paše več!). Super, a ne? 😄

Na nov in prijateljski odnos s hladilnikom!